»Kaj bi jaz dal, o Breda ...«

»Vsi se trudimo, poskušamo, nastajamo ... Opisuj, ne nehaj. Ko duše rastejo, so žalostne ...«

»To je tragedija. Nihče v Evropi ne sme sprejeti te situacije. Moramo nekaj storiti. Vsi moramo nekaj storiti, da se to ne zgodi več.«

»Seveda poskuša Golob ustvariti pristno občutje.«

»V čast mi je, da sem prispeval svoj delček v tej knjigi. Z veseljem sem to delal, ker sem vedel za koga. Nejc je name zelo pozitivno vplival, hvaležen sem mu za to, neverjetno dobro sva se ujela in potem zastrupila vse okrog sebe.«

»Moja pot se je začela na čolnu, leto dni sem preživel v begunskem taborišču, zdaj pa sem tukaj. Pravijo, da se take stvari zgodijo samo v filmih – ne morem verjeti, da se dogajajo meni. To je resnični ameriški sen!«

»Na koncu dneva preprosto stopim na parket in se kar najbolj potrudim in se zabavam, kolikor se da.«

»Na neki točki sem o zgodbi začela razmišljati kot o nečem, kar pripada mojima mlajšima otrokoma, saj sem jima jo prebirala ob večerih, ko sta bila majhna. To je bil zame zelo lep družinski spomin.«

»Ni prvič, da sem jokala v skoraj vsakem prizoru, v katerem sem bila. Rada najdem grdoto v ljudeh. Rada sem surova. Všeč mi je, če dobim scenarij, v katerem postavljam izziv sami sebi, in nikoli nisem izbrala filmske vloge, ne da bi me bilo strah.«